Prihajal je dan in čutili so bližino svojega vsakdanjega, suhega in dolgočasnega življenja. »Vsi se pogrezamo,« je začel eden, »kakor da stojimo na močvirnih tleh. V začetku še skačeš sem in tja, ali kmalu se oklene prekleto blato tvojih nog in ti počasi, počasi lezeš dol.