Vse pesmi so povedane v enem dihu, eni sapi, kakor da bi pesnici že dolgo ležale na srcu, preden jih je v hipu in na izust izpela že povsem izoblikovane ter s slogovno izvirnostjo in samoniklostjo, brez vsakršne rabe sodobnih, že obstoječih pesniških prijemov; te raje spretno sproti najdeva. Pesnica gradi na paradoksu moči besede, prek katerega se razgrinjajo in razkrivajo metamorfoze njenega duha. Urednik knjižne izdaje