Elločka se je sprva zmedla, potem pa je spregovorila že bolj prepričljivo in zdaj z nekakšno drugačno veselostjo kot na začetku ‒ z odločno veselostjo. Vsi so bili zdaj v pričakovanju tistega, kar se je moralo neizogibno zgoditi. ‒Morda pa je bolje, da grem? ‒ je glasno vprašal z glasom, ki se je tresel od užaljenosti.