Serjogu je bilo všeč, da ji je tudi namenjal največ pozornosti, se pogovarjal z njo prek mize. Sprva tako ‒ o čemerkoli, potem pa sta nenadoma tako zanimivo spregovorila, da so vsi za mizo umolknili in ju poslušali. ‒Dobro, dobro, ‒ je slišal Serjoga govoriti, ki je začutil, da ga vsi poslušajo, ‒ mi tehnokrati smo narod ... suh, tako, kot tudi govorijo in pišejo o nas ...