In sem na začetku sveta, in hkrati na njegovem zaključevanju. In sem zablodeli lovec v ledeni dobi, izgubljen v pečinah in snegu, hkrati spet prašičji deček s povezanimi nogami, in me bodo vse življenje prenašali semtertja. Res sta to dve skrajnosti časa; moški na sredi, begavček od vrat do vrat, od sklede do sklede, pa je še najbolj verjeten in viden, čeprav ga sunkovito odrivam od sebe, kot bi se ga res sramoval.