Prelepo so cvetele češnje, kar šibile so se v belem bogastvu. Mi smo stali pod njimi, gledali in, kako sta bila huda drug na drugega, pa smo se jih hitro naveličali in spet stopili k svojim opravkom. Vse je tako lepo raslo, trava in ogromne smreke nad hišami, vse je tako lepo dišalo, skrite v travi in košate češnje za podi, vse je tako veselo živelo, čebljajoče žogice, ki so se valile okrog Tonjeve koklje in Koblančevi konji, ki so hrzali in tolkli z močnimi podkvami ob trdni vsak večer dolgo v noč.