Delat naj gre! Sprejel jo je zaradi tega še strože, kakor je bila njegova navada, jo premeril očitajoče od nog, od sivih klobučevinastih falink, do obledele sinje rute na čelu, ki ji je še bolj nakazovala pepelnato barvo obraza, in dejal mrko mimo nje: »Državljan Nikojeva, na vaš dosedanji prostor v spalnici čakajo že desetke tovarišev, ki jih moramo vzeti pod streho.« Zelo bled in strog se ji je zdel že prej, in vso pot v bolnico in nazaj se ni mogla otresti misli o tem možu, ki so pravili o njem v domu, da je v vojni toliko pretrpel in da vendar nikdar ne zine besede o sebi.