Zato pa so se ji tem razločneje vrstile misli o sebi, in to je bilo za Natašo mnogo, je bilo pravo bičanje in užitek. Druga za drugo so se ji porajale v tihi, prazni sobi in pod temi turobnimi mislimi so se bližali sozvoki mrtvaške koračnice. Zdelo se ji je, da zvene ti akordi v njeni notranjosti, neskončno daleč, nedosegljivi, in da se jih spominja le kot pesmi iz daljnih dni.