Prav za prav ni bil popolnoma brezposeln. Bavil se je namreč z oddajanjem lastne krvi onemoglim bolnikom in prejel za vsak slučaj tri sto dinarjev. Vsa nesreča je bila samo v tem, da mu niso zdravniki pustili oddajati krvi vsak teden, ampak je moral od slučaja do slučaja čakati najmanj po šest tednov, čeprav je imel velike prednosti pred drugimi brezposelnimi, ki so se ponujali, da bi jim odvzeli kri.