Na vsaki stezici, ob vsakem grmu, na vsaki tratici se je prikazovala. Ko se je sklonil, da bi pil iz potoka, iz katerega je včasih pil z Jelo, mu je iz tolmuna zastrmel nasproti njen obraz. »Ali je res, da ne bo po teh gozdovih, vrtovih, gajih in tratah nikoli več slišati njenih stopinj, da se ne bodo nikdar več stegnile njene bele roke izza cvetočega grma okrog njegovega vratu, ali ne bo nikdar več plaval njen šepet skozi tišino med drevesi, ali ne bo mesečina nikdar več zlatila njenih prsi?«