Reka misli mu je drvela skozi možgane in ves zmeden je lebdel med njimi, drvel z njimi, se lovil za prvo, za drugo, se potapljal med njimi in se zopet znašel na površini drvečega toka. Vse te misli so bile zatajeni spomini, potlačeni že davno v najbolj skriti kot lobanje ‒ sedaj pa se je na mah strl oklep, ki jih je tiščal in zdrve le so, kakor da bi nikdar ne bile potlačene in uklenjene. Ves zbegan radi njih je zakrilil z rokami krog sebe, kakor da bi se hotel otepati roja lastnih misli in šele, ko je zaslišal od sosedov smeh, se je zavedel, plačal in zbežal iz kavarne.