se je zamaknil v bele poti pred seboj in se mu je nekaj časa zde lo, kakor da se je vrnil domov. Zazdelo se mu je, da stopa poleg njega kakor nekoč. Spomnil se je, kako sta neko predpomlad tavala nekaj dni brez denarja po mestu in ji je na Zrinjevcu, ko sta utrujena sedla pod golo platano, šaljivo zapel, da bi jo spravil v dobro voljo, popevko, ki je tiste dni krožila po mestu: »Zvala se crnokosa ‒ to zbog svoje kose ruke gole, noge bose, skitala se celi dan.«