Ko je bil star osemnajst let, si je rad predstavljal, kaj bi bilo, če bi mu žena kdaj postala nezvesta. Zdelo se mu je takrat, da bi ne bilo za tak slučaj pravzaprav nobene rešitve ‒ če bi pretepel zvodnika, če bi se ločil, če bi igral brezbrižnost, če bi preziral, če bi se umaknil, če bi se maščeval, če bi iskal usmiljenja ‒ vse bi bilo enako smešno in neumno. Ko je to takrat omenil prijatelju, mu je ta odgovoril: »Jaz bi ženo vsak večer prikoval na posteljo, v eni roki bi držal palico, v drugi slaščice, pa bi mi ne utegnila postati nezvesta.«