Kadar se je izprehajala po vrtu, je imela lahno dvignjene roke, ki so romale tik nad cvetjem. Kadarkoli jo je vprašal, naj mu pove, če ji ni kaj prav, ga je začudeno pogledala, češ ‒ kako moreš misliti, da mi nekaj ni prav. Zazdelo se mu je, da je vzrok tistemu nekaj to, da še ni bilo otroka.