Gledal je ure dolgo v jutru, preden se je prebudila, njen obraz, prisluškoval je besedicam, ki jih je včasih zašepetala v sanjah ‒ nič. Kakor lepa senca je stopala dan za dnem po hiši, iz sobe v sobo ‒ ali pa slonela ob oknu in strmela na prostorni vrt, ki se je širil okoli hiše. Kadar se je izprehajala po vrtu, je imela lahno dvignjene roke, ki so romale tik nad cvetjem.