Ravnatelj je ostro poslušal vsako besedo, ki jo je izpregovoril, čeprav ni govoril kdo ve koliko in je rajši strmel o obraz, ki je suh in s stoterimi potezami porisan strmel z nasprotne strani vanj, obraz moža, ki je imel doma in v inozemstvu naloženih petnajst milijonov dinarjev in ki je kljub temu bogastvu živel, kot je bilo splošno poznano, skromno kakor kak profesor. Konec pogovora je ravnatelj izjavil: »Zdi se mi, da vaši možgani niso brez soli. Ali bi hoteli prisostvovati jutri ob enajstih dopoldne seji odbora Kemične industrije?«