Kot NAČIN upovedovanja, ki v prvoosebni izpovedi prinaša alinearni tok notranjega monologa, tako podobnega dnevniškim zapisom, katerim žlahtnosti sodobni senzacionalistični čas ni mogel spremeniti v pogrošno cirkusantsko povrhnjost. »Moja predstava je, da naj bi se literatura vrnila tja, kjer se je razvijala: k pismu, dnevniku. Da bi ljudje do nje izpričali tak odnos, konsistenten in veljaven, kot do slehernega resnično živečega človeka,« je zapisal veliki pisatelj (Nova revija, št. 158, 1995, s. 12).