Nadležnost je celo ‒ lahko rečemo ‒ neke vrste atentat. V družbi, ki se razveseljuje iz dovtipi in šalami, kjer prevladujejo radostno pojmovanje življenja, se človek kmalu počuti dobro razpoložen. Nasprotno pa na slavnostnih obedih, kjer »strašijo« »važni« ljudje: govorniki, profesorji čednosti in podobni duhomorneži, okužbi rada sledi dokončna zastrupitev.