Kitajec išče zabave v plesu, ki ga strastno ljubi, v gledališču, za katerim kratko malo nori, in v dobri hrani, kar je napravilo od njega najboljšega kuharja na svetu. V veselem razpoloženju sredi kavarn in gostilnic kar dežujejo dovtipi, ki bi napisani ne imeli ne repa ne glave: tu samo glas določa smisel. Kitajski jezik je ustvarjen za besedno igro s povsem lastnimi zlogi, ki enako zvene, a si niso nikdar podobni, če jih napišemo.