Ko Kitajec govori, vrešči; če se prepira, ima človek vtis, da se tepe; a ko se smeje, se kakor raketa ob enem izmed številnih praznikov, razvrščenih skozi vse leto, kratko malo razpoči.
Kitajec išče zabave v plesu, ki ga strastno ljubi, v gledališču, za katerim kratko malo nori, in v dobri hrani, kar je napravilo od njega najboljšega kuharja na svetu. V veselem razpoloženju sredi kavarn in gostilnic kar dežujejo dovtipi, ki bi napisani ne imeli ne repa ne glave: tu samo glas določa smisel.