Smejem se, torej sem! , glasovi pa so zanj v nekem smislu smeh mrtvih predmetov; njemu je potrebno, da se tudi mrtve stvari »smejejo« z njim. Ko Kitajec govori, vrešči; če se prepira, ima človek vtis, da se tepe; a ko se smeje, se kakor raketa ob enem izmed številnih praznikov, razvrščenih skozi vse leto, kratko malo razpoči.