Kot »zvočni okras« temu prvemu vtisu se pridružujejo še napevi krajevne glasbe, katere izraz kaže neko žalost in otožnost. Tudi pokrajina, ki jo z vseh strani obdajajo visoke planote, čudno izklesane planine, gosti gozdovi in jezera, ustvarja nenavaden, veličasten videz, pred katerim čuti mali človek, da je zmanjšan na brezpomembnost. Precèj časa je treba, da se popravi ta prvi vtis, ali še bolje, da ga dopolnimo: človek, ki obiskuje Turčijo, in nazadnje v njenih ljudeh odkrije čut za smeh, skoraj nagonsko nagnjenost k satiri in humorju in prav posebno razpoloženje za igro duha, odkrije mimo tega v njihovem značaju tudi sledove razočaranja in dedne otožnosti.