Vsi se smejijo, vsi jočejo. To je zakon te dežele, v kateri se zdi smeh izgubljen med tema dvema skrajnostima. Toda najboljši način, s katerim izražajo Italijani zasmeh, norčevanje, veselje, ugodje ali srd, je še vedno kretnja, ki je nenavadno raznovrstna in ki je ni mogoče opisati, temveč jo je treba videti »de visu« (na lastne oči) in »in loco« (na kraju samem).