V tem realizmu, pa bodi poetičen, tragikomičen, ironičen, v gledališču, literaturi ali filmu, dosega italijanski duh svoje vrhunce. Kadar postanejo realistični, so Italijani samokritični z enako mero natančnosti kot ironije, in če se pri tem še smilijo samim sebi, ne bo zaradi tega nikomur hudo. Vsi se smejijo, vsi jočejo.