Nadalje se Belgijec smeje šalam o gardistih, običajnim težavam zakonskih mož, pariškemu okoliškemu naglasu, ki se mu zdi izredno zabaven in pa naglasu južnjakov, ki ga očitno očara. Njegov smisel za smešno je na teh področjih zelo zanesljiv, in mu nudi obilo zabave. Verjetno to ni znak antiklerikalizma, toda Belgijec se rad smeje zgodbicam o duhovnih in njihovih gospodinjah, pod pogojem, da so brezobzirno povedane.