Noben jezik nima toliko fakinskih izrazov za grbastega, šepastega in škilastega človeka kot belgijski. Nadalje se Belgijec smeje šalam o gardistih, običajnim težavam zakonskih mož, pariškemu okoliškemu naglasu, ki se mu zdi izredno zabaven in pa naglasu južnjakov, ki ga očitno očara. Njegov smisel za smešno je na teh področjih zelo zanesljiv, in mu nudi obilo zabave.