Preproste ljudske zgodbice pa v 19. stoletju zamenjajo in izpopolnijo umetniške stvaritve, v katerih se pisatelji-satiriki norčujejo iz zaostalih razmer in drugih slabosti takratne Rusije. Znani Saltykov-Ščedrinovi Pošehonci iz gornjega Povolžja so nekaki ruski Butalci in so v pisateljevem znanem delu »Zgodovina mesta Glupova« simbol tedanje zaostalosti in zabitosti. Zanimiv podatek o ruskem značaju najdemo tudi v Gogoljevem delu »Mrtve duše«, ki opisuje »junaka« Čičikova: »Pokazal je vztrajnost, pred katero se lahko skrije lesena vztrajnost kakega; le-ta izvira samo iz počasnosti njegovega lenega krvotoka.