Sistematično raziskovanje ljudske satire pa se je pričelo šele po Oktobrski revoluciji, ko so odpadle dotedanje cenzurne ovire. Preproste ljudske zgodbice pa v 19. stoletju zamenjajo in izpopolnijo umetniške stvaritve, v katerih se pisatelji-satiriki norčujejo iz zaostalih razmer in drugih slabosti takratne Rusije. Znani Saltykov-Ščedrinovi Pošehonci iz gornjega Povolžja so nekaki ruski Butalci in so v pisateljevem znanem delu »Zgodovina mesta Glupova« simbol tedanje zaostalosti in zabitosti.