Najznačilnejše primere češkega humorja imamo pri, Nerudi, pri starejšem pisatelju Ignatu, v Haškovem »Dobrem vojaku Švejku« in v nekaterih zgodbah. To so pisatelji, ki vešče razpletajo situacijsko komiko in »komedijo človeških zmešnjav«, ironizirajo svet in življenje in smešijo človeka z bolj ali manj prikritim namenom, da bi ga napravili boljšega ali da bi vsaj omejili njegovo domišljavost. Najznačilnejša vrsta češkega humorja je tista, ki je združena s praškim dialektom, s praškimi Pepički ‒ to je humor malomeščanstva pri, meščanstva in mestne periferije pri. so narod realistov, zato je zanje značilno »drobno delo«, ki zahteva zdrav čut za življenjsko prakso.