Lahko pa rečemo, da so dežele, kjer se največ smejejo, tiste, kjer se ljudje najraje smejejo samim sebi in svoji okolici, ne da bi se bali, da se utegnejo zaradi tega znajti v zaporu. Tam pa, kjer je treba, preden človek leže, pogledati, če ni nikogar pod posteljo, postane smeh kmalu prisiljen in izumetničen. Če pri žalosti še nekako prenesemo narejenost in navidezno sočustvovanje, pa je smeh piškave vrednosti in kar nemogoč, če ni poln odkritosrčne radosti in vesele sproščenosti.