Naposled ga je poklical k sebi še in mu začel razlagati, kako naj organizira kulturnoprosvetna društva na deželi, kako naj se sestane s predsedniki pripravljalnih odborov, kako naj se poslužuje radia, listov in to in ono. Avtor »Samorastnikov« ni prav nič ugovarjal, molčal je in poslušal. Ko je končal, je samo prikimal, vzel iz žepa svoje nalivno pero, ga položil predsedniku na mizo in se obrnil proti vratom.