Primerjava je nenavadno uspela: je mrtev, Shakespeare je mrtev, Goethe je mrtev ‒ a tudi jaz se po vsem tem ne počutim preveč dobro ... « V sila dolgočasni družbi je Mark Twain naposled vstal in začel hoditi od gosta do gosta. Vsakemu je pošepnil nekaj na uho in gost se je v svojem vedenju nenadoma spremenil. Naposled je stopil še k zadnjemu: »Oprostite, ali ste morda izgubili bankovec za sto dolarjev?«