Cesar je sprejel genialnega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta v službo kot komornega skladatelja in mu določil letno plačo osem sto goldinarjev. Mozart ni nikoli dobil kake posebne naloge, le dvorna pisarna ga je enkrat prosila, naj pošlje poročilo o svojih dohodkih. Odgovoril je: »To, kar prejemam, je preveč za tisto, kar delam, toda premalo za ono, kar bi lahko naredil.«