Nekega dne je srečal znanca, ki je zlobno opazoval, kako se je pesnik boril z ravnotežjem. Takole ga je nazadnje ogovoril: »Ali ni čudno, mojster, da gre vino, ki meni vselej zleze v glavo, vam v noge?« Grabbe je s težavo odgovoril: »Da, da, gre pač tja, kjer je prazen prostor.«