Ko je, oskrbnik pri istem tiranu, z neprikrito oholostjo razkazoval Aristipu krasne dvorane in tla iz mozaika, je nenadoma zakašljal in pljunil v obraz.
»Kaj vendar misliš?« vzklikne nejevoljno. »Vse je tako lepo, da nisem vedel, kam bi pljunil,« se opraviči filozof.