V skrajni sili se je opogumil in zbežal, da so pete žvižgale in mu je dlaka stala pokonci kakor petelinu perje. Ustavil ga je šele: »Hej, pobratim, kam tako naglo, saj vendar ne gori voda!« Kosmatinec je v sramu priznal: »Ljubi brat, skoraj bi bilo po meni, majhna žaba mi je mojster!«