Namesto s svinčenim zrnjem nabije puško z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga samo spoznal, kakšen tiček je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer se ustopi pod drevo, upre oči v jabolka in gleda venomer, ne da bi se ozrl kamor koli. Kar prileti okoli polnoči izpod neba ptič tako tiho, da se ni nič slišalo, in se spusti na drevo.