»Kadar se valovi na polju zibljejo po zlatem klasju, ne moremo najti mesta našemu veselju; ko nam pa iz njegove bele moke prineso na mizo vročo pogačo, nam prijetneje zadiši ko vsaka še tako dišeča vrtna roža. Te rože pridno sadite, še marneje jih plevite!«
Obrnjen k mladeniču s klasom ga kralj vpraša: »Sinek moj, od kod v tebi tolika modrost v tvoji mladosti?«