Stopi k njemu in ga objame, rekoč: »Ti, moje dete, moj zlati sin, ti si moj zet, ti si moj vredni naslednik. Ni je, dečki moji, lepše rože od pšeničnega klasa,« reče kralj, obrnjen proti mladini. »Kadar se valovi na polju zibljejo po zlatem klasju, ne moremo najti mesta našemu veselju; ko nam pa iz njegove bele moke prineso na mizo vročo pogačo, nam prijetneje zadiši ko vsaka še tako dišeča vrtna roža.