Ko se je nesrečnik prikazal izpod stopnic, se ga je Luna usmilila in mu rekla: »Rada bi ti povedala, ko bi vedela; vedi pa, da jaz nisem še nikoli obsvetila vse zemlje. Zato je mogoče, da je grad, ki nima ne oken ne vrat, kje v kakšni puščavi, ki je moje oko še ni videlo. Moj brat Sonce bo morda vedel.