Ko pride njena hči Luna domov, jo je takoj pričela spraševati, ali morda nima človeka v hiši. Mati je tajila, ko pa je pričela Luna razsajati, ji je mati vse povedala in jo prosila, naj se nesrečnika usmili in naj mu pove za tak grad, ki nima ne oken ne vrat, če ve zanj. Ko se je nesrečnik prikazal izpod stopnic, se ga je Luna usmilila in mu rekla: »Rada bi ti povedala, ko bi vedela; vedi pa, da jaz nisem še nikoli obsvetila vse zemlje.