Že od daleč je zagledal, ki ga je čakala na travniku. Objel jo je okrog pasu in ji šepetal pesem: »In razen njega širom naokoli /nikogar ni, da bi se vanj ozrl,/ ki kmalu bo tam na samotnem polji/ samotno, kakor služil je, umrl.« »No, vidiš,« ji je še vedno šepetal na uho, »tako pravi pesnik in kakor velja to za kozolec, velja za človeško življenje.«