Sopotniki so čakali, nemo čakali, bali so se namreč njegove jeze, izbruha, ko nihče ne ve, ali bo njegova glava še na ramenih. Tokrat pa je le naredil korak in moškega prijel za ramo, rekoč: » Ter, nismo krivi. Nismo!« Terjeve oči pa so srepo strmele vanj, v delčku sekunde pa je njegova velika roka plosknila po Vladimirjevem licu, tako, da se je mladenič skotalil v kot ladijske kabine.