Pogled jima je zastiralo visoko pogorje Julijcev, z Mangartom na čelu. Vasi pod to mogočno goro so namreč že zdavnaj izgubile svoj sijaj, še toliko bolj, ker jih je nemarnost ljudi in pobesnela narava skoraj zravnala z zemljo. »Končno na trdnih tleh,« je zavzdihnil.