Orhan je prekrižanih rok stal poleg njiju in ju neprizadeto opazoval. Popravljal si je čepico in bobnal s prsti po komolcih, ko je dejal: »Če kar koli lahko pomagam ... potujem namreč na Madžarsko ... tam sem doma ... če je kar koli ... « je bil osladno prijazen, dokler se policist ni obrnil k njemu, in rekel: »Spoštovani gospod,, vaša naloga je delo z glasbo in glasbeniki, ni da bi se človek preveč izpostavljal. Zato smo mi plačani.«