Njegovo ime je bilo tako izumetničeno in nenavadno, da se nikdar sploh nihče ni vprašal, je ta človek ali Portugalec. Leta so naredila svoje, njegova slovenska izgovorjava je bila mehka in nepravilna, še več, nasmeh, ki ga je krasil ducat na novo izdelanih porcelanastih zob, je bil ključ za odpiranje vrat. »Ko bi le imel še televizijske in radijske frekvence,« je razlagal, ko sta se srečala na letališču.