Jutranja megla, ki je sedla na mesto namesto snega, mi je lezla v kosti in že sama misel, da se bom morala spet soočati z mrtvimi, brrr, me je še bolj mrazilo. No, spet kartica, identifikacija, smeh čuvajev, režanje opic in mrk pogled kače, ki se je zvijala pred svojo, že mrtvo miško, je bilo mimo. Stala sem pred šefom in patologom, ko je slednji rekel: »Ženska ima po hrbtu meni neznane madeže.