Občutek sem imela, da bo avto vsak hip razpadel, saj sem odprla vrata in hotela sesti na zadnji sedež, ko je zavpil: »Ne, to pa ne! Sedite poleg mene. Zadnji sedeži še niso popravljeni, lahko padete na tla, skozi luknjo,« se je prijazno posmehnil in mi odprl sprednja vrata.