»In to naj bi bil moj otrok,« je žalostno zamahnil z roko, ko je vstopila, rekoč: »Večerja je na mizi.« Še vedno moker, da mu je teklo od las, se je presedel iz dnevne sobe v jedilnico in pričel vihati nos, rekoč: »Sem te že prosil, da je ob vsakem obroku na mizi tudi med. Kaj ni to najboljše zdravilo in poživilo.