vendar, v hvalo mu bodi rečeno, da je on kot prvi rodoljub narodne šege po vrednosti spoštoval, se ne pečá za materin opomin, ampak z nejevoljnimi besedami: »Lepo vas prosim, pustite me no!« poravna lasé, ki so jih mati na stran zavili, zopet po čelu do oči. Oče medtem mirno stojé in zadovoljno gledajo svojega edinorojenca. Ta bo pravi mož enkrat, si mislijo sami pri sebi, še materi se ne da pregovoriti v takih rečeh, kjer misli, da ima prav; jaz vidim, da se je ves po meni naredil.